Začetek potovanja

Naše dolgo potovanje se je seveda začelo z zgodnjim odhodom od doma. Še v nočnih urah smo štartali proti Munchnu. Po 5 urah vožnje smo končno prispeli. Sledile so ceremonije na letališču in poslavljanje od domačih. Všeč mi je tisti občutek odhajanja in letaliških zadev, takrat ko odhajaš. Za razliko od check-inov in rentgenskih pregledov pri vračanju nazaj domov, ki so ti vsi po vrsti odveč in se včasih zdi, da bi bilo najbolje, da bi se kar na hitro prestavil nazaj domov.
Vse je bilo še pred nami!

Prva vožnja. Munchen – Doha. Trajanje vožnje: 5 ur 40 minut. Čas v Dohi + 2 uri! Vožnja je kar hitro minila. Pogledala sem film, pojedla kosilo, malo prebrala Lonelyja in že smo pristajale. Prva vožnja ponavadi hitro mine.
Ob pristanku nas je pričakalo drugačno podnebje. Toplo, kar je pomenilo da se iz deževnega in hladnega vremena premikamo v tople kraje. Letališče v Dohi ni posebno veliko, en Duty Free in ena knjigarna, ena kavarna, dva smoking-rooma in dvojni WC, kar je pomenilo, da nam je kmalu postalo precej dolgčas. Do leta v Manilo smo namreč imele še dobre 4 ure časa.
Spile smo kavico, za 5 €, letališča so draga skoraj povsod in opazovale ljudi na letališču. Moj prvi obisk arabskega sveta, Evropo smo pustile za sabo. Moški so spominjali na šejke v belem, ženske v črnih oblekah z zlato izvezenimi robovi na pregrinjalu pa so bile spodobno zakrite. Evropejcev na letališču ni bilo prav veliko, a vseeno smo srečale Slovenko, s katero smo se v trgovini pozdravile in poklepetale.  Letališče smo prečesale po dolgem in počez, končno pa smo se vkrcale naprej proti Manili.
Druga vožnja Doha-Manila. Trajanje vožnje: okrog 9 ur. Čas v Manili naš + 7 ur! Spala sem bolj tako, na pol, zato sem bila precej utrujena. Počasi mi je bilo že dovolj presedanja po avionih in sem si že želela stopiti na trdna tla. Na avionih je precej hladno, zato sem komaj čakala, da stopimo ven, v toplo tropsko podnebje. Za zajtrk so mi postregli z neko precej pikantno zelenjavo, za katero nekako nisem uspela ugotoviti kaj naj bi pravzaprav bila.
16.11.2008 – sobota ob 15.00 po filipinskem času:
V Manilo smo prispele po 26 urah potovanja. Utrujene, pomečkane in malo zbegane. Še vedno pa zelo dobre volje. Po Lonely-ju smo poiskale hotel, da se končno razpakiramo.
V Manili je bilo vroče in soparno. Po prihodu z letališča so nas obskočili taksisti in domenile smo se za vožnjo do hotela.

Razpakirale smo se, se odpravile ven nekaj pojest in to je bilo to. Našle smo ogromen shoping-center, ki se sicer ni čisto nič ujemal z okoljem, kjer je stal. Po ulicah so vozili jeepneyi in trikolesni motorji, bilo je hrupno, umazano in soparno. Po ulici so sedeli otroci in stegovali roke, ter prosili za denar. Obstopili so nas, če bomo kupile ure, vodo, cigarete, karkoli pač že… Kasneje smo kupile sladkarije za otroke in jih jim dale, kadar so nas prosili za denar. Se mi je zdelo, da jim z denarjem pač nič kaj preveč ne pomagam, naučeni so namreč, da takoj ko kaj dobijo, to odnesejo skupini odraslih, mogoče tudi staršev, ki čakajo nekje za vogalom. Manila je miljonsko mesto. Vsebuje toliko nasprotij, da se ti zmeša. Na eni starni otroci, ki zapuščeni beračijo po cesti, mlada dekleta, ki jih v nočnih lokalih lahko naročiš, kot skodelico kave, za ovinkom pa shoping center v stilu Manhattna. Povsod so vrteli božične pesmi, v hotelu so krasili smrečico in zdelo se nam je, kot bi nas kdo prestavil v enega izmed božičnih filmov…

Našle smo fast food pizzerijo. Natakar, ki nas je postregel se nam je predstavil po imenu in se na široko nasmejal. Bila sem že tako utrujena, da sem komaj še dojemala kaj se dogaja okrog mene.

Odšle smo v hotel in končno spat… Razmišljala sem o tem, kakšen luksuz je, da se končno lahko uležem v posteljo, kot sem dolga in široka. Nad mano je brnela klima, uživala sem v občutku, da lahko ležim stegnjena in počasi tonila v spanec.
Komaj sem čakala, da gremo iz Manile. Prvi plan je bil, da gremo proti severu. V gore – do mesta Banaue, kjer so riževe terase. Nočna vožnja z avtobusom do tja traja 9 ur, cena pa je 450 p. Avtobus je bil precej zanimiva zadeva. Vsa okna so bila razbita in tudi kadar smo se ustavili je bil motor prižgan. Na vožnji nazaj sem ugotovila zakaj,… ko je motor ugasnil, so bile hude težave da se spet zalaufa…. Klima je bila navita do konca in kljub temu, da je bilo zunaj 30°C nas je pošteno zeblo. Na srečo je bil vsaj precej prazen in mogoče sem celo za kakšne pol urice uspela zaspati. Cesta namreč ni preveč dobra in nas je pošteno premetavalo….

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: