Zakaj pišem blog o svojih potovanjih?

Včeraj sem imela debato o tem mojem pisanju tukaj. Potem sem razmišljala od kje potreba, da delim svoje misli o mojih doživljanjih s potovanj. Prvi razlog je sigurno ta, da z leti pozabiš kje vse si bil, kaj si doživel, situacije, ki so še kakšen mesec po potovanju zelo žive so čez kakšno leto že skoraj oddaljen spomin. Zato sem vedno potovala s kakšnim blokcem, v katerega sem zapisala kaj se mi dogaja. Res pa je, da se je z leti teh blokcev nabralo kar nekaj, nekaj se jih je očitno tudi nekje izgubilo in moja ideja je bila, da tukaj vse skupaj združim na enem mestu.

Ugotovila sem da je to, da mojega bloga nihče ne bere, pravzaprav nekaj, kar sem dojemala kot prednost. Zapisi so si tako lahko dovolili biti intimni in pristni, brez razmišljanja o tem, kako bo vse skupaj izpadlo navzven.

Ugotovila sem tudi, da se ob urejanju teh strani vračam v kraje, in dogodivščine, kjer sem bila. Spomini zopet oživijo in kraji, ki so tako daleč, postanejo bližji. Tako sem se včeraj ujela v razmišljanje o tem, kaj vse smo doživele, ko smo leta 2009 s prijateljicami hodile po Egiptu. In spomnila sem se situacij, za katere bi mislila, da so mi že davno ušle iz spomina. Ko spomini oživijo se zavem, kako bogata sem pravzaprav. Toliko doživetij, pristnih ljudi, drugačnih izkušenj, kulturnih raznolikosti in nepredvidljivih situacij nosim v sebi. Na potovanjih namreč pogosto srečam ljudi, po čistem naključju, ki so mi v tistem trenutku lahko tako zelo blizu, pa se potem zgodi, da se naše poti nikoli več ne križajo. Ampak občutki in spomini ostanejo in tudi tukaj, skozi te zapise jih ohranjam in negujem.

Žal popotniške beležke iz tistega obdobja, obdobja fascinacije nad Egiptom nimam. Ok iz naše prve ture imam en zapis, ki je nastal na Dunajskem letališču, ko sva s prijateljico, čakali še eno sopotnico, da se nama pridruži. Potem je k nama prisedel gospod in kot iz rokava stresal zgodbe iz svojega življenja nekje na Arabskem polotoku, beležka je bila pozabljena in tok potovanja nas je odnesel. Tako so ostali samo spomini na doživetja. In seveda slike. Tale oblika zapisovanja doživetij omogoča, da zapisane trenutke povežem tudi s fotografijami. Tudi to mi je všeč.

Tako, da se bom še naprej trudila zbirati moje vtise, razmišljanja in doživetja. Bom pa vseeno napisala, da tule ne gre za nek klasičen popotniški blog, poln koristnih nasvetov in potopisov ampak gre za samorefleksijo in zbirko mojih doživetij, razmišljanj in občutkov ob tem, ko potujem.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: