Na potovanju se vedno najde priložnost za nova spoznanja…

Dan se je začel prijetno…. vstali smo zgodaj, pojedli zajtrk in spakirali.

Potem pa so se stvari začele zatikati. Po prijetni izkušnji Bangkoka, ko je vse gladko teklo – tako zelo, da sem celo pomislila, da tale Tajska pa ni čisto nič več po azijsko kaotična in postaja vse bolj evropejsko urejena. Wrong. Danes nam je jasno – Tajska je še vedno Tajska. Smo v Aziji.

Za prevoz do Ayutthaye smo rezervirali minibus. Za ceno slabih 20 evrov za vse tri (smo skoraj za polovico izpogajali prvotno ceno), z javnim prevozom bi nas sicer prišlo pol manj, ampak bi bilo malo bolj komplicirano. Vsaj tako sem mislila. Zdaj mi je jasno, bilo bi malo ceneje, ampak mogoče še celo bolj enostavno.

Logiko teh minibusov poznam še s Filipinov, tako da niti ne morem reči, da so nas nategnili, ker nas niso. Dobili smo točno tisto, za kar smo plačali, ampak po azijsko, ne po naše – ko vse štima. Malo sem jezna nase, ker vem kako gre s tem, ampak glede na profesionalno izpeljan izlet v Kanchanaburi sem resno pomislila, da so očitno dobro upgrade-ali svoje minibus storitve in da nas bo bus pobral pred hotelom in odložil v Ayutthayi.

Zmota. Še vedno je tako, kot je bilo, z izjemo, da danes vsaj sedimo vsak na svojem sedežu. 10 let nazaj nismo. 🙂 Zamujamo pa sto na uro. In šlo je takole: dogovorjeno je bilo, da nas poberejo pred hotelom. Niso nas. Sprehodili smo se do sosednje ulice. Peljali smo se v nabasanem minibusu do postaje. In potem smo se presedli v minibus do Ayutthaye.

Ja res je… lahko bi šli sami do sem in pol ceneje plačali prevoz. Ampak ok – zaradi nekaj evrov nas ne bo pobralo. Itak bi do sem morali s tuk tukom. In jaaa…. jaz sem res pomislila, da bomo z minibusom takoj ob 9.00 štartali, tako kot smo bili točni za na izlet. Resno. Zdaj si mi ta pomislek zdi rahlo smešen, ko se spominjam vseh svojih izkušenj Azije.

Zdaj čakamo, da se mini van napolni do zadnjega, potem lahko gremo. Ta logika. Gre, ko je poln. In zdaj smo polni – končno gremo. Saj je vse ok, samo uro in pol kasneje zapuščamo Bangkok.

Če bi priporočala, bi predlagala – pojdite z vlakom: na ferry do postaje, potem na vlak. Ali z avtobusom. Res pa je, da je avtobusna postaja precej oddaljena od našega hotela. Ali oa vsaj do postaje in se tam direktno pogajate za mini bus. Mini bus je sicer bolj udoben, prijetno klimatiziran, cenejši vlak ima klimo odprtih oken, v avtobusih je pa ledenica zaradi navite klime…. Meni so še vedno vlaki najbolj kul, čeprav bi se dalj časa vozili. No ok – itak zamujamo, tako da smo na istem.

Mogoče mi tale azijska izkušnja sporoča, da je čas, da malo popustim te svoje okvire, v katerih mora vse biti točno in tako kot si zamislim. Ko sem prvič potovala po Aziji še kot študentka, je bilo – tako pač je – in sem preživela tudi kakšno res divjo vožnjo v prenatrpanem minibusu samo zato, da sem lahko prišla do noro lepega, takrat še ne tako turističnega arhipelaga. Nobenih okvirov, točnih načrtov – ampak spontanost.

Mogoče je čas, da si rečem – “go with the flow – in pusti, da te po azijsko popelje po tem potovanju…” Evropa je daleč stran, tudi moji urniki, načrti in struktura. Zato sem šla na dopust, da se vsaj malo odklopim od tega in začutim spontanost in sproščenost ob tem, ko pravzaprav nimaš popolne kontrole nad tem, kako poteka tvoj dan.

Včasih sem bila kar dobra v tem. V tem spontanem potovanju in raziskovanju sveta. Uspela sem ohranjati mirnost in dobro voljo ob vseh takih prigodah. Danes sem se razburila, ko smo bili pol ure pozni, ker ni šlo vse po mojem urniku. Sama sebi sem se zazdela smešna, pa sem vseeno povedala prodajalki v agenciji, kar ji gre… 🙂 Ampak me ni čisto razumela – po njenem bomo dobili storitev za katero smo se pošteno dogovorili – jaaaa, malo kasneje, ampak – tako pač to je….. pri njih že od vedno… se je potrudila obrazložiti, kako to gre… jaz je od razburjenja niti nisem slišala….

In jaz, ki sem to vedela – morala bi to vedeti – od vsega me je najbolj to jezilo: moja napačna pričakovanja. Po uri in pol čakanja sem se umirila. In spustila kontrolo in slabo voljo.

In zdaj se peljemo. Novim dogodivsčinam naproti. Adijo kontrola, struktura, okviri, točnost in predvidljivost. Naj se nam zgodi, kar se mora. Včeraj smo na zlati list napisali, da si želimo sreče na tem potovanju in ga obesili v Golden Mountain templju, tako da verjamemo da bo za nas dobro poskrbljeno in da bo vse tako, kot mora biti. Kar pomeni, da mogoče lahko spustim nadzor nad vsem in se prepustim doživljanju.

Welcome to Asia – welcome to freedom!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: