Bo Sang – potepanje po mestu – na poti v Chiang Rai

Praznično vzdušje v Cihang Maiu se je počasi zaključevalo. V soboto 4.11. smo si po mestu ogledali čudovito parado. Še vedno je v zrak poletel kakšen lampijon in po reki zaplaval kakšen krathong. Ni pa bilo več take gužve in smo se lahko še enkrat v miru sprehodili po mestu in obiskali nekaj najljubših templjev.

Začeli smo razmišljati tudi o naši naslednji destinaciji. Nameravali smo še nekoliko bolj severno – do Chiang Raia. Od tam smo potem v naslednjih dneh imeli rezerviran let do Krabija – do morja.

Se je pa izkazalo, da smo kar malo naivno mislili, da prevoz do Chiang Raia ne bo problem. Nismo bili namreč edini, ki smo si po-praznično vzdušje želeli popestriti še z ogledom Chiang Raia. Avtobusni prevozi so bili vsi zasedeni, tudi mini vani; taxiji so pa dosegali kar visoke cene. V iskanju prevoza, kjer so nam na pomoč priskočili naši gostitelji – prijetna mlada družinica pri kateri smo stanovali – smo začeli razmišljati, da bomo mogoče celo morali odhod prestaviti za kakšen dan. Kar bi posledično pomenilo, da bo naše potepanje po Chiang Raiu kar okrnjeno. A nam je na pomoč priskočila sreča. Avtobusni prevoznik se je namreč tekom dneva odločil, da bodo dodali še en avtobusni prevoz – za večerni termin ob 17.00 in naša gostiteljica je ravno pravi čas ponovno zavrtela njihovo telefonsko številko in smo z veliko sreče dobili karte po ugodni ceni, ki so bile v bistvu takoj razprodane. Zvečer gremo torej proti Chiang Raiu, kot je bilo v prvotnem načrtu.

Imeli smo še nekaj časa za potepanje po Chiang Mai-u: odločili smo se, da se odpeljemo do bližnje vasice Bo Sang – ali za turiste bolj znane kot Umbrella Village. Že pot tja je bila ena zanimiva dogodivščina. Izogibali smo se taxi prevozom, nekako nam ni uspelo najti mini vana, ki bi vozil tja turiste, spraševali smo domačine, kako do tja in oni so nas usmerili na red oziroma white trucke, ki jim rečejo – songthaews. Gre v bistvu za nekoliko večje kombije, ki vozijo na določene destinacije – za res nizke cene. Velikokrat vozijo po sistemu, da ko je poln – gre – zato je nekoliko težko ujeti vozni red. Pa tudi postajališča so nam bila precej uganka. Ampak, kot mi je Tajska že večkrat potrdila – če prijazno vprašaš – dobiš prijazen odgovor in domačini so nam vedno radi priskočili na pomoč – kadarkoli smo jo potrebovali. Tudi tokrat. In tako smo se znašli v belem kombiju, ki je bil poln domačink, ki so se vračale s tržnice. Seveda smo bili atrakcija. Predvsem naša tamala – svetla punčka, s svetlimi lasmi. Gospe so se ji nasmihale in ji postregle s sadjem – mandarinami in pomarančami. Jaz sem sedela zraven sivolase gospe, ki je odlično govorila angleško. Z mano je podelila del svoje življenjske zgodbe. Povprašala je kam smo namenjeni. In naročila gospem nasproti nje, naj nam povedo kdaj moramo izstopiti in kam naj nas usmerijo. Gospe so pokimale, se nasmehnile in bilo je dogovorjeno. Stiskali smo se v prenapolnjenem kombiju in vse je bilo ok.

Kot dogovorjeno, povedale so šoferju, kje naj nam ustavi, pokazale z roko kam moramo, nam pomahale in že smo stopali po ulici, kjer izdelujejo in prodajajo dežnike. Ogledali smo si eno izmed številnih trgovinic in se sprehodili po ulici. Danes tukaj ni bilo veliko turistov, bila je nedelja in dan po prazniku, tudi veliko trgovinic je bilo zaprtih. Kar nam je v bistvu čisto ustrezalo. Gužve smo bili že nekoliko naveličani.

Šele ko je prišel čas za povratek nazaj v mesto, sem se začela ubadati s tem, kako bomo našli tiste bele kombije. Povpraševali smo po postajališču in dobili približen odgovor, po katerem nismo točno vedeli kako in kam. Ravno sem s pogledom iskala koga, ki bi ga ponovno vprašala, pa mimo pripelje en izmed teh belih kombijev. Pomahala sem mu in šofer mi pomaha nazaj. Medtem, ko je nasproti na križišču čakal zeleno luč, sva izmenjala par kretenj in kriljenj z rokami, navsezadnje sem obstala in upala, da sva se razumela, da nas na poti nazaj pobere. Kombi je zavil v mesto in odpeljal naprej. Čez nekaj minut pripelje nazaj, direktno do nas, nas naloži v kombi, pa smo šli. Tako na easy gre vse… sem si mislila. Ponovno smo se nasmihali drug drugemu, tamala je bila glavna atrakcija in ko je to ugotovila je začela uganjati mini neumnosti in nazadnje smo se v prenapolnjenem kombiju zopet vsi smejali.

Bil je še čas za kosilo, pa nazaj v naš hotelček, kjer nas bo počasi pobral tuk tuk in nas odpeljal do avtobusne postaje. Potem pa na avtobus in nekaj ur večerne vožnje do Chiang Raia. Vmes sem ugotovila, da bomo prišli precej pozno in o tem obvestila naš hotelček. Pa so napisali, da ni panike, da nas bodo počakali.

Sledila je še zanimiva prigoda z durianom. Kaj pa sem jaz vedela. To je bilo namreč moje prvo okušanje tega sadeža, ki pa se je končalo precej zanimivo. S seboj sem namreč imela paket duriana za malico, nakar sem ga v avtobusu odprla… hmmm… par sekund za tem – žal prepozno – je sprevodnica glasno kazala na znak – no durians – . Prepozno. Najprej mi ni bilo čisto jasno, zakaj bi kdo prepovedal sadje… no ja… pa sem hitro ugotovila v čem je fora. Zabasali smo ga globoko v nahrbtnik in celo pot nismo upali odpreti nahrbtnika. Nastradal je seveda naš ubogi nahrbtnik… :).

V glavnem, precej pozno smo prispeli v Chiang Rai. Po živahnem Chiang Maiu je bil prvi vtis precej drugačen. V mestu je bilo že vse zaprto, nobene gužve, nobenega pretiranega nočnega življenja. Hotelček je bil blizu avtobusne postaje, zato smo se kar s pomočjo google maps-a peš odpravili tja. Pričakala nas je prijetna gospa in nas popeljala v našo sobo. Eden lepših in prijetnejših hotelčkov na našem potovanju. Čeprav je bil vsak po svoje zanimiv in prijeten. Do sedaj smo namreč imeli kar srečo z našo izbiro prenočišč. Ta je bil pisan, živahen, z veliko luštnimi dekoracijami, cvetličnimi aranžmaji in poudarkom na domačnem vzdušju. “Welcome to our home” – nas je pričakal znak nad vrati in tako smo se tudi počutili – zelo dobrodošle. In kar je najboljše – čakala nas je velika soba z veliiko posteljo, ki je delovala precej udobno. Enja je sicer malo spala med vožnjo z avtobusom, midva sva bila pa kar precej utrujena. Gospa nam je pokazala še mini kuhinjo in razložila, da si v dopoldanskem času lahko sami pripravimo zajtrk, kar nam paše in kadar nam paše… na voljo imamo jajčka, kruh, različne namaze, sadje, kavo, čaj… postrezite si sami… všeč mi je ta gostoljubna filozofija domačnosti v nekaterih hotelčkih.

Zaspala sem z občutkom, da je vse tako kot mora biti, samo da še malo bolje. No edino nahrbtnik, v katerem smo 4 ure vozili na pol odprt durian je moral na zračenje ven iz naše sobe – čez hodnik – nekam čim bolj daleč – na samo… 🙂

Chiang Mai – 5.11.2017

img_6420

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: