Diy navdušenje

Jaz pišem blog. Že dolgo. Ker pač rada pišem, ker me to sprošča. Tako kot rada in veliko berem. Moj svet je svet besed. Ustvarjam s pomočjo besed, stavkov in zgodb. To je moj teren.

Moja punca je povsem drugačna kot jaz. Moja punca me sicer opazuje. Ves čas. Karkoli delam. Opazuje, kako se obnašam, kako rešujem stiske in težave, kako navezujem stike z ljudmi, vse. In potem srka, ter se uči. Od mene. To pač otroci počnejo. Večkrat nam nastavijo ogledalo. Včasih tudi kakšno tako v katerem se kar malo težko gledamo. To je del vzgoje.

Tako vestno opazuje tudi moja prizadevanja v virtualnem svetu, moje pohajkovanje po socialnih omrežjih. In mi kaže tisto ogledalo. Zakaj pa ti lahko, jaz pa ne?

Vedno bolj je odrezava in vedno bolj prepoznava, kaj želi.

Včasih slika igrače za instagram profil. Za enkrat je njen bolj provizoričen – mami ne pusti, da gredo slike v javnost. No, se pa včasih kakšna znajde na mojem story-ju, kadar se brez moje vednosti dokoplje do mojega telefona. Ampak vseeno. Pande in medvedki kar se da pridno pozirajo. In potem pošilja slike vse naokrog.

Sama pa pove: “ne maram, da objavljaš moje slike. Lahko pa slikaš pando!” OK. Spoštujem. Ne objavljam več tvojih slik. Ter se nasmehnem – tudi jaz sem hitreje objavila kakšno njeno fotko, kot pa svojo. Evo mi zrcalo.

“Kaj pa medvedki?” vprašam, “je njim všeč, če so na Facebooku?”

“Ja – seveda. A veš, oni v resnici niso živi. Samo zame so taki.”

Piše pa ne. Pisanja ne mara. Tudi knjige ji niso tako zelo blizu, kot so meni, ali njenemu bratrancu. Sicer dobro bere in ima svojo zbirko najljubših zgodb. Ampak ni taka kot midva, ki se kar izgubiva med stranmi, listi in platnicami. Če naju spustiš v knjižnico ali knjigarno – hmmm, se zna hudo zavleči. Čas tam zares drugače teče.

Ona svet dojema in opazuje nekoliko drugače. Njena trenutna internet strast so postali You Tube – diy projekti.

Danes zjutraj sedi pred ogledalom: “mami poglej. Primi ta del las takole in naredi čop.”

“Kar sredi glave naj ti naredim čop? Kako bo pa to izgledalo? ti bom raje naredila takole,” se zatečem k enemu izmed mojih klasičnih, očitno že dolgočasnih in preživetih frizerskih poskusov.

“Ne, ne… takole. Točno te hočem, da mi spneš, zagrabi šop las iz sredine. Boš videla.”

Potuhtam, da gre najbrž za You tube znanje in se vdam ter sledim nazornim navodilom.

V bistvu postopek zaključiva z luštno in domiselno frizurco. Punca je zadovoljna.

“Popoldne ti še pokažem, kako lahko narediš torbico, če imaš kakšen star moderček, ki ga ne uporabljaš.”

Ok. Sicer si težko predstavljam, da bi šla v službo z novo torbico iz starega modrčka, ampak vsekakor podpiram ustvarjalno žilico moje hčerke.

Tako to je torej pri nas. You tube navodila poslušamo povsod. Vsako stvar lahko naredimo tudi drugače. Marsikaj bi lahko naredili sami, nam hitro pove. Če smo le pri volji nam to tudi pokaže. V otroški sobi nastajajo zanimivi diy projekti. Vse sorte uporabne reči že imamo. Od denarnic, torbic, beležk, blokcev, različnih škatel za nakit, nove obleke iz starih, pa še marsikaj se najde. Je bilo tudi že nekaj “nesreč” – razrezan pulover in pajkice, odrezan čop las, vse punčke imajo trajen večerni make up, itd.

Samo še čakam, da pride na dan z idejo youtube vloga. No – v bistvu se je že preizkusila v vlogi vlogerke, ko je za sošolce posnela sklop popotniških videov na potovanju po Tajski in iz njih naredila predstavitev v šoli.

Vsekakor je tole zame izziv. Seveda ima omejeno uporabo interneta, blokirane neprimerne vsebine in vsake toliko časa le prekontroliram kaj počne. Se pa ukvarjam tudi s tem, da vsega ji pa le ne bi prepovedala, ker se nauči tudi kakšno pametno stvar. Še več – postala je noro ustvarjalna. Pa še, če prepovem njej, moram najprej prepovedati sebi. Hitro se namreč oglasi – zakaj pa ti lahko tipkaš po telefonu, sediš za računalnikom, ipd. – namesto da se ukvarjaš z mano? Takoj mi nastavi zrcalo.

Tako da imava zdaj določeno – čas za ukvarjanje z računalnikom/tablico/telefonom – ter čas, ko se ukvarjava druga z drugo.
No ja, čas za moje delovne projekte tako pade na pozne večerne ali zgodnje jutranje ure. Ob velikih dozah kave, seveda.

Ker še vedno najbolj cenim čas – ko se pravzaprav ukvarjava druga z drugo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: