Sunrise catchers

Nisva še tam. Zares ne. Ampak se trudiva. Eh. Budilka je zvonila ob 4.30. Nekje okrog 5.00 sva dajala videz, da bo šlo. Bežni pomisleki, ki so še govorili proti, tam na meji s sanjami in naju vabili, da podaljšava dober spanec namesto navlečeva na sebe težke gojzarje. Tehtnica se je nagnila v prid gojzarjem in s težavo sem prekinila prijetne sanje. Kljub temu da sem takoj ugotovila, da sva za nočni vzpon že prepozna. Skozi okna je namreč že kukal dan. Pa še vremenska napoved ni bila prav obetavna. Naslednjič mogoče. Še bodo priložnosti. Tokrat greva nekam kar tako, za dobro voljo.

Takoj sem bolj v easy srkala zgodnjo jutranjo kavo.

Jutranje priprave ubijajo. Nekako ne uspeva zvečer pripraviti vse krame in zjutraj na hitro in še sveža oditi na pot. Še en plan za naslednjič. Vedno to rečem. Čas pa kar beži.

Vremenska napoved kaže oblake, dež, na višini celo sneg. Oprimem se tistega sončnega žarka, ki kuka izza oblaka. “Tudi sonce bo. Malo že.” objasnim. Tako se v ruzaku znajde bunda, anorak in sončna očala. Vsega po malem.

Pa ne pozabi rokavic.” sem se spomnila. Ta gora me je naučila, da so rokavice del nujne pohodne opreme – tudi poleti. Zadnjič sem tam gor poleti skoraj zmrznila. Višine so nepredvidljive.

Mogoče pa vsaj pred hišo ujameva vzhod. Če ne bova še za tega prepozna. Pogled v oblačno nebo je razkril, da bi bilo idejo v vsakem primeru nemogoče uresničiti. Vzdih olajšanja, pravzaprav. Nisva zares zafrknila ideje, oblačno je.

Kam greva tokrat? Spet Stol. Ker je blizu. Enkrat se bova nanj povzpela ponoči. Enkrat nama bo zares uspelo. Pripravila bova kavo in počakala da vzide sonce. Zato je dobro da poznava pot. Da nama postane domač.

Stol je bil eden izmed tistih love/hate vzponov. Bil je med najinimi prvimi dvatisočaki. Moje hribovske kolegice so mi govorile – ne brez kondicije na Stol. Res da je kratek vzpon, ampak je dober kardio. Lahko greš v hribe z minimalno pripravljenostjo – tudi na Triglav se da, takrat te žene volja, trma in želja po vrhu. Ampak Stol ni tak. Stol je za kondicijske treninge. Tam ko vzpon postane naporen, tura postane dokaj dolgočasna – pred sabo gledaš vrh, ki se vedno bolj umika. Razgled na Blejsko jezero, ki se odpre po pol ure hoje, je povsem enak tistemu po uri in pol. Čista demotivacija, če takrat slučajno kondicija že popusti.

Ampak vzpon je hiter in dober. Letos prav gotovo. Letos sva že v fazi kondicijskih treningov. In zares uživava v občutkih zmage nad svojo začetniško vnemo. Ture, ki so nama bile lani v kar konkreten izziv letos oddelava za šalo. Pašejo tisti trenutki intimnosti, ko se ob pogledu na kamen ali klopco spogledava z neizgovorjenim: “a se spomniš? Letos sva se pa komaj dobro ogrela.” Fajn je, če si sam sebi tekmec. Tak boj je še najbolj pošten.

Kljub temu je bil najin prvi vzpon nanj presenetljivo uspešen. Držala sem se navodil in pred vzponom nabrala vsaj nekaj kondicije in izkušenj. No – moj je lani tik pod vrhom skoraj obupal in skoraj obrnil – tako da očitno delček anekdote o Stolu drži. Hvala bogu ga je moja trma takrat dovolj zregulirala, da sva brez večjih težav in zadovoljna le prišla do vrha.

Letos torej delava mnoge ponovitve. Predvsem takrat, ko niso idealne razmere. Spomnim se besed najinega alpinističnega inštruktorja: “tudi v slabem vremenu hodite v hribe. Na ture, ki jih poznate. Take izkušnje so neprecenljive.

Vrh je v megli, sem pa tja napovedana ploha. Primerno.

Dež naju je v resnici ujel šele tik pred sestopom, dobrih 10 minut pred parkiranim avtomobilom. Še anoraka se nama ni splačalo potegniti iz ruzaka. Rokavic in bunde sva bila vesela, na vrhu so namreč še kar zimske razmere. Razgledov zares ni bilo, a hoja je bila prijetna. Sva pa zato opazila marsikaj drugega: zanimivo skalno razpoko, prekrasne cvetoče spomladanske cvetice ob poti, mehke mačice, zanimivo drevesno korenino in tu in tam kakšen ostanek plazu.

Ugotovila sva, da sva si zadala kar dober izziv. Nočna hoja proti vrhu bo zares zanimiva izkušnja. Vseeno naju pa tokrat Stol ni pretirano utrudil. Sva rekla – luštna tura. Taka za pred nedeljskim kosilom. Še polna moči in energije sva zavila v kočo na žgance in domač jogurt.

Vztrajnost obrodi sadove. In kjer je volja, je tudi pot!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: