Hribi: Ledinski vrh

“Letos prehodiva Kamniško Savinjske Alpe?” delava načrte ko iz Gradišča na Veliki planini opazujeva vrhove, ki se razprostirajo pred nama. Z Grintovcem na čelu. Kako lepo je, kadar se cilji takole razprostrejo pred mano. Ko bi le vedno bilo tako enostavno. Globok vdih in pomislek: “polno doživeto poletje bo.” V mislih se že sprehodim po vrhovih.

Torej Grintovec na prvo junijsko soboto, je padla ideja. Če ne bi bile napovedane nevihte. Idejo sva prestavila na naslednji teden. Kljub temu pa me je vleklo proti Jezerskemu.

Pomislim na Ledinski vrh, Ledine in Češko kočo. Krožna tura. Nekaj plezalnih momentov, ravno prav za ogrevanje. Torej greva. Mimo Planšarskega jezera, do stare žičnice. Jezero je še ovito v jutranjo svežino, kaže na to, da bo vendarle lepo jutro. Na parkirišču pustiva avto in pot pod noge.

Luštna tura. Vsega po malem. Po Slovenski gor, tudi dol. No do polovice sva preplezala čez Žrelo. Dokler nisva naletela na potrgane zajle. Brez primerne opreme nisva silila čez. Nisva planirala plezalne ture in večina opreme je ostala doma.

Na poti je bilo še nekaj snežišč. Eno nekoliko bolj zoprno, kjer se ne bi branila cepina. Previdno in počasi je vendarle šlo. Nazaj grede sva zoprno zaplato raje obšla.

Krajši postanek pri Koči na Ledinah. Koča je bila še zaprta. Potem mimo ledenika. Oziroma kar je še ostalo od ledenika. Odprl se je prekrasen pogled na Skuto in sosednje vrhove. Sem pa tja se je po ledeniku spustil kakšen turni smučar. Srečala sva par pohodnikov, večinoma sva hodila sama. V tem delu je bilo na posameznih odsekih še kar nekaj snega. Brez zimske opreme sva nekatere prečila, nekatere pa obšla.

Prišla sva na Jezersko sedlo. Odprl se je pogled na avstrijsko stran. Še malo, pa sva stala na vrhu Ledinskega vrha. Pogledovala sva proti Babam na eni strani in Rinkam ter Skuti na drugi. Sva že delala načrte za naslednje ture.

Zavila sva še do Češke koče. Malo posedela pred kočo, pa so se že zbirali oblaki in začelo je pihati. Tako sva šla kar naprej. Letošnja zima zares ni prizanesla gozdovom. Podrta drevesa, so ležala po poti, nekaj jih je podrla strela, večino so odnesli hudourniki.

Ko sva se ustavila na kosilu pri Planšarskem jezeru je pričelo deževati. Ravno izšlo se nama je, sva se spogledala. Kot naročeno. Zadovoljna in nekoliko utrujena sva posedela ob pogledu na Planšarsko jezero, pogled nama je uhajal na vršake v ozadju, od koder sva ravnokar prišla v dolino.

Dne: 2.6.2018

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: