Hribi: Zimske Mojstrovke

Kje so tisti časi, ko sem mislila, da pozimi pa sigurno nihče ne rine v hribe. Daleč, ja. Dokler nisva naredila kar nekaj prijetnih zimskih tur. Topla oblačila in dereze, pa je šlo. Ni panike. Veliki preskoki zame, saj sem od nekdaj verjela, da sem eno noro zmrznjeno bitje, ki že ob pomisleku, da bi bila cel dan na strupenem mrazu hitro doživi napad panike. Napačna prepričanja, očitno. Zimske ture so zakon! Če se me danes kaj vpraša.

Kje so tisti časi, ko sem gledala v grape in si mislila: “res so norci, tisti, ki lezejo po teh strminah navzgor.” No, pa je prišel tudi ta čas. Dva cepina v roke in gremo. Navzgor kar gre, nekoliko večji izziv je bil navzdol. Ko je glava začela razmišljati, kam vse me lahko odnese, če dereza popusti, sem ekspresno hitro zajela sapo in svojo pozornost usmerila na točno to kar delam. No ja, sicer ne na dejstvo, da praktično visim v beli strmini z derezami in cepini pritrjena v sneg, temveč na to, da mi gre čist fajn in da je tole, predvsem ko odmisliš vse pomisleke in napačna prepričanja, pravzaprav ena sama uživancija.

Dober trening: biti tukaj in zdaj.

Še en pomemben preboj zame, ker priznam – z višino imam včasih težave, res da vedno manj. Na nek način me noro privlači, a po svoje me plaši. Nekoč sem rekla temu strah, danes rečem temu “drugo mnenje”. Učim se sobivati s svojimi strahovi. Ampak me vedno bolj zabava dejstvo, da kljub temu pravzaprav precej dobro in predvsem veliko kolovratim po strminah. No ja, če smo že pri tem: nekoč mi je bil eden izmed večjih izzivov že pohod od moje službene lokacije, po Plečnikovih stopnicah v Kranju proti domu, kar se kondicije tiče. Danes kondicija niti ni več vprašanje.

Jutro na Vršiču.

Torej: pejmo na Mojstrovke. Poskus: drugič.

Prejšnji teden sta nas megla in veter pregnala iz Vršiča a na tole soboto se je kazalo eno samo sonce. Eden tistih pravljičnih dni, ko je nebo brez oblačka. Bilo je sicer nekaj skrbi o tem, v kakšnem stanju bo sneg, a vendarle – naj bi bile razmere še dobre. Torej en kup dobre volje že na parkirišču, ko smo se zabavali z navlačenjem opreme. Kar naenkrat je bil nahrbtnik peresno lahek: dereze in gamaše na noge, čelado na glavo, tokrat tudi pas. Baje je vmes en skok, oziroma en strmejši del in morda bo potrebna naveza. Moja analitično-logična glava si je že risala vrtoglavo steno, podobno himalajskim podvigom, v kateri se bo potrebno navezati v navezo, tako da sem potem skoraj igraje prišla čez tisti kritični predel in mini skok in nekoliko trapasto vprašala kje je zdaj tisti ogromen zid, ki ga bo potrebno preplezat v navezi, če smo pa že skoraj na vrhu. Včasih so torej prevelika pričakovanja čist ok in ja, včasih nam naš razum brez problema nariše povsem nerealne prepreke in ovire. Pas je bil torej bolj zaradi lepšega. Ampak ok, nikoli ne veš, kdaj bi bila zadeva dejansko uporabna. Sredi grape si natikati pasove, pa žal ne gre. Tam še telefona nisem mogla vzeti iz nahrbtnika, saj bi me teža lahko kaj hitro zavalila v dolino. Tako da nič od tistih adrenalinskih fotk plazenja po grapi.

Izbor grap na Mojstrovko. Mi smo za gor izbrali Župančičevo in Pripravniško za dol.
Pogled na del Župančičeve grape.

V glavnem ena sama zabava. Bili smo edini, ki smo rinili proti Župančičevi grapi. Razmere so bile na pol: sonce je kar sproti topilo sneg. Nekoliko vdiranja in gazenja, mestoma ne preveč dobri oprijemi.

Pogled navzdol.

V nekem momentu se je proti nam zavalila velika kepa odtrganega snega: “a gre plaz?” sem se ustrašila. Sem že razmišljala, kako se bom čim bolj fiksirala v podlago v upanju da gre kepa svojo pot in me ne odnese sabo, če bo slučajno šla v mojo smer. Nisem je spustila z oči, pa je na srečo zavila drugam in se ustavila nekaj metrov stran od nas. Zabavno. Zdaj ja, ko je mimo. Heh. Umirim dihanje. Vsi po vrsti smo si oddahnili.

Pa ne glej preveč navzdol, sem se vsake toliko časa opomnila. Potem pa na trenutke dobro fiksirala in se na hitro naužila prekrasnih razgledov. Grape so zabavne, ampak niso pa hec. Sem razmišljala. Res pa je, da se z grapami šele dobro spoznavam. Tole je bila šele moja peta grapa.

Tik pod vrhom Mojstrovke strmina nekoliko popusti in samo še vzpon do vrha. Zmagoslavje in odprejo se prekrasni razgledi. Zaslišijo se huronski vzkliki. Planica – seveda. Navijanje je odmevalo po celi dolini. Z vrha se odpre prekrasen pogled na Tamar in Planico. Nekaj časa smo špegali v dolino, kako gre našim fantom. Glede na slišano navdušenje in odmevanje “we are the champions… ” smo sklepali da razturajo. No ja, tudi mi smo v resnici razturili tole grapo in val navdušenja, ki se je vil iz doline nas je nehote zajel in spravil v še boljšo voljo.

Pogled v Tamar in Planico. Dajmo fantje, se pridružimo navijanju.

Kratka malica in že špegamo proti Veliki Mojstrovki. Ni tako daleč, kot zgleda, en, dva, tri si gor. Se še spomnim poletnega vzpona. Itak, da gremo še tja smo se strinjali. Ob grebenu so vidne stopinje in ne bo nam treba povsem na novo gaziti.

V ozadju Velika Mojstrovka.

In res je: en, dva, tri smo bili še na Veliki Mojstrovki. No, v resnici kar nekaj časa traja, ampak ob takih razgledih očitno čas drugače teče. Zopet uživanje na vrhu.

Velika Mojstrovka

Pogledi pa so že iskali pot navzdol.

Spustili smo se do vstopa v Pripravniško grapo.

V Pripravniško grapo.

V resnici je bil zame tale spust precej večji zalogaj, kot pa vzpon. Pri spuščanju pogled ves čas uhaja navzdol in sem bila precej bolj soočena z vrtoglavo strmino. Kje bi se moja pot končala, če…. raje ne razmišljaj o tem. Basta. Hodi in dihaj. Koncentracija na višku. Na srečo je bil sneg tukaj nekoliko bolj ugoden, ta grapa je namreč vsaj malo bolj senčna. Tako da je šlo. Kar naenkrat smo bili ven iz grape in teren se je vsaj malo položil.

Potem pa še spust do Vršiča. Sneg se je že kar dobro udiral in jasno je bilo, da se zimske ture počasi zaključujejo. Ob takem vremenu ga bo hitro pobralo.

Uživancija, pravzaprav. Cela tura.
Navdušeni smo prišli do Vršiča. Pa na kavo v bližnjo kočo in potem še na Kremšnite v Mojstrano. Dober dan je bil tole.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: