Belo se pere na devetdeset

Op. ne pišem recenzij, pišem tam, kjer se me zgodba dotakne.

Belo se pere na devetdeset – Bronja Žakelj

Enkrat sem jo slučajno prijela v roke v knjigarni, nekje se mi je namreč v spomin vtisnil naslov in očitno pustil vtis, da gre za knjigo, ki bi jo bilo fajn prebrati. Takrat sem jo odložila nazaj na polico. Preletela sem par strani, a se nekako v njej nisem našla.

Potem sem jo našla na Biblosu. V trenutku prebolevanja nesmiselne viroze, podkrepljene z občutki krivde, kako si sploh drznem zboleti v tem že tako napornem obdobju. Prebrala sem jo na dušek in se povsem nehote dotaknila delčka sebe, ki kljub vsemu potrebuje kanček nežnosti in sočutja.

Zgodba, ki me je v začetku pritegnila prevsem zaradi obujanja nostalgičnih spominov na neko obdobje. Tako znano domačna je bila zakajena soba in ljudje, ki so prihajali in odhajali. Čas Jugoslavije in risanja petokrak v dneh pred pomembnimi prazniki. Na Jaffa kekse, ki smo jih vsi jedli na isti način in čokoladic Lindt iz Nemčije, ki so nas spominjale na to, da nekje obstaja tisti večji svet, ki ga bomo nekoč odkrivali. Ko odrastemo. Na bencin za sode in lihe dneve, ter na inflacijo, ko smo bili vsi miljonarji. Na vse čare otroštva in dejstvo, da odrasti ni bilo tako enostavno, kot se je zdelo na prvi pogled. Tako kot ne za Bronjo, tudi zame ne. Včasih se mi je kakšna bolečina zazdela tako znana, kot da bi se povsem nehote dotaknila svoje.

Iskrena osebna izpoved odraščajočega dekleta v nekem drugačnem obdobju, vendar tako znanem in domačem. Na nek način varnem. A vendar je med domačno varnostjo izginule preteklosti in sedanjostjo brezno težke preizkušnje, ki je zamajala marsikaj. Tudi v meni.

Jaz svet še vedno delim na tisti pred in potem. Ter se hkrati tiho zavedam bolečine, ki označuje mejo med obema. Bronja se je odločila razkriti ta del sebe v intimni osebni izpovedi. Brezkompromisno piše o izgubi mame, svoji hudi bolezni in izgubi svojega brata. Ter o tem, kako naivno nepripravljenega te lahko spodnese težka življenjska preizkušnja. Nekatere lekcije življenja so neizprosne.

Zdi se mi, da me neka knjiga najde točno takrat, ko jo potrebujem. Kot nekakšen tih obliž na neko že skoraj pozabljeno rano. Ki pa včasih vendarle zaskeli, predvsem ker…

… je bolezen v resnici zelo samotna pot. Je pa dobro, tako zelo dobro, če gre vsaj majhen kos poti s teboj še kdo. To so hipi bližine, ko malo odleže, to so trenutki, ko gre breme nekam drugam. Bolečina se takrat malo razdeli in strah tudi….

Bronja Žakelj

A na koncu vendarle vedno ostaneš tam kjer te v resnici najbolj zmanjka in je vir tvoje največje moči.

“Bom. Bom že.”

Bronja Žakelj

Nostalgija. Reality check. Tisto, ki je najbolj moje.